Zagnal sem fotoblog

Na spletnem naslovu http://fotoblogscreams.wordpress.com/, sem zagnal svoj fotoblog, na katerega bom stavil fotografije, fotozgodbe itd… Za vsak nov post, bom povedal tudi na tem blogu.

Kot prvi post, sem prilepil nekaj slik, z mojega potovanja po Angliji (Manchester) prejšnji teden.

Cheers

Day 7 & 8: Imperial war museum & f**king train

Day 7: Imperial War Museum

Ta post pišem že iz Slovenije, včeraj sem šel zgodaj spat, zato nisem nič napisal. Obiskal sem vojni muzej, ki se nahaja v Old Traffordu (ne stadionu, ampak delu Manchestra). Navzven je sama stavba zelo moderno zgrajena in razgibana. Tudi notranjost ni kot v običajnih muzejih, ampak je vse skupaj en ogromna dvorana, z raznimi objekti razdeljena na pet delov, po časovnem traku.

- First world war (1914 – 1918)
- Between the wars (1919 – 1939)
- The second world war (1939 – 1945)
- Cold war (1946 – 1990)
- Into a new century (1990 to present)

Po sredini dvorane so razstavljeni razni vojni eksponati vecji velikosti (tank, letalo, avto, strojnica, bomba. V dvorani je šest tako imenovanih silosov, v katerih so podrobneje predstavljene nekatere vojne teme (Experience of War / Women & War / Impressions of War / Empire, Commonwealth & War / Science, Technology & War / Legacy of War. Vsako uro se dvorana zatemni in se na stenah začne “Big picture show” – projecirani filmi/slike s komentarji, efekti, intervjuji…

Po ogledu muzeja se lahko z dvigalom dvigneš na vrh stavbe, kjer je lep razgled na celoten Manchester.

Po ogledu muzeja sem se odpravil nazaj v hostel, kjer sem napravil prtljago v stanje pripravljenosti, če bi slučajno moral v London oditi že ob 8.45 pm. Depart sem prestavil na 5.20 am, kar se je izkazalo za ogromno napako (več kasneje). Zato sem se raje spravil na pivo v Sport bar, kjer so predvajali tekmo Hull city: Chelsea (0:4). Po tekmi sem naredil še en điro po nočnem Manchestru in naredil nekaj fotk. Ob enajstih sem bil že v postelji, ker me je drugi dan čakalo zgodnje bujenje.

Day 8: F**cking train (last day):

Vstal sem ob 4.00 am in se počasi odpravil na vlak, ki je štartal ob 5.20. V vagonu C (Coach C) so bili poleg mene še štirje mladinci. Na naslednji postaji (Stockport) sta vstopili še dve gospe, nakar je v vagon vstopil (ne morem se spomnit kako se mu reče) mož ki pobira/čekira vstopnice. Mladci so imeli vsi napačne vozovnice in jih je zato spodil s sedežev in jim rekel da morajo na naslednji postaji izstopiti. Do zdaj nisem sploh pomislil, da nebi imel prave vstopnice, saj sem že v Londonu kupil vozovnico, na kateri je pisalo da je povratna ter da je veljavna na vseh vlakih na relaciji Manchester – London, razen na nekih kao posebnih. A nikjer ni pisalo kaj je ta posebni vlak in glej ga zlomka, tisti na katerem sem sedel, je bil taposeben. “Ticketman”mi je najprej rekel, da bom moral na naslednji postaji izstopiti (če bi izstopil, ne bi bilo šanse, da pridem pravočasno na letalo). Vendar meni ni bilo jasno kje lahko vidim kateri vlak je taposeben in kateri ni taposeben, zato sem ga z mojo polomljeno angleščino prepričeval, da nikjer nič ne piše in da moram nujno v London na letalo. Tip se ni dal in je samo z nasmeškom odgovarjal, da bom mogel izstopiti, razen če plačam. Seveda nisem imel druge izbire kot da plačam in mu, brez da bi vprašal za ceno, pomolil pod nos plačilno kartico. Po postopku sem dobil račun na katerem je pisalo 100,00£… 100£ ?????? KAAAAAJ????? Komaj kasneje sem ugotovil da sem v bistvu plačal globo, ker nisem imel veljavne vozovnice in ne pot od Manchestra do Londona. Ampak 100£! Preračunano v tolarje je to 34.000 SIT! Na, pa sem imel pokvarjen izlet domov. Ostali del poti je šel brez problemov, iz sončnega Londona sem na oblačne Ronche priletel ob 3.05 pm (po slovenskem času).

POVZETEK TEDNA:

Imel sem se super, res enkratno, spoznal sem kar nekaj novih ljudi, videl zanimive muzeje, v živo gledal največji nogometni derbi v Angliji in plačal prekleto kazen. Ne bom rekel, da drugo leto grem nazaj, vendar v Manchestru zadnjič vsekakor nisem bil.

CHEERS!

Day 6: People’s history museum & se ena tekma

Jeeee, mi je celo uspelo ogledati si muzej zgodovine ljudi, iz katerega pa sem izstopil s ponavljajocim se stavkom v glavi: “Kaj sem sploh videl?” Mislil sem, da bo malo bolj nasplosno, recimo vsaj evropsko vse skupaj obarvano, a se muzej na zalost strogo osredotoca le na Veliko Britanijo. Glede na to, da smo v srednji soli imeli… oziroma bom raje rekel da nismo imeli zgodovine, ni cudno da nisem mel pojma o nekaterih dogodkih. Muzej je razdeljen na pet delov: Revolution, United we stand, Spreading the world, Facing the future in After work.  Ne bom se globlje spuscal v to, kar muzej prikazuje, ker se mi zdi boring tema, ker res ni bilo prikazanega nic tako grozno zanimivega. Suzenjstvo, volilna pravica, political comics, socializem, komunizem, vse v Veliki Britaniji.

Ugotovil sem, da imamo nekaj metrov stran od hostla trgovino (We buy, we sell, we trade) – ne morem se spomnit kako se taki trgovini rece. Imajo ogromno zanimivih stvari, najvec je stvari povezanih s nogometom (podpisani dresi zoge, kopacke) naslednje so revije (FHM od prve izdaje pa do prejsnjega meseca :), dobijo se tudi vinilne plosce, aksete, knjige, celo oblacila. Zagledal sem se v sliko od Princa z originalnim podpisom in se razmisljam ce bi jo vzel.

Danes sem se spet odpravil na tekmo in sicer Manchester city: Norwich city. To je bila tekma za pokal Carling. Koncala se je z zmago domacih 1:0 (gol dosezen v sodnikovem podaljski po 90ih minutah). Stadion je fenomenalen, meni osebno lepsi kot Old Trafford (OT je pac zgodovinski). Sicer ni bil poln, ampak se je vseeno nabralo cez 20.000 ljudi, kar je za slovenske razmere trenutno utopicna stevilka.

Se opravicujem, ker ni ravno zgovoren post, samo se mi mudi (ne bom napisal, da bom jutri vec napisal o danasnjem dnevu, ker ne bom :)

Cheers

Day 5: Apple store in IMAX v Manchestru

Danes je cel dan dezevalo, zato dneva nisem kaj prida izkoristil. Najprej sem se odpravil proti muzeju zgodovine ljudi, a je samo v ponedeljkih zaprt – WTF?. Naredil sem en dooolg sprehod po mestu, precekiral miljon trgovin, cene so visoke (razen tehnike). Najlepse je bilo v nakupovalnem centru Arndale, to je kot en BTC city pod eno streho.

Ustavil sem se v Apple-ovi trgovini, kjer imajo razstavljeno prav vso tehniko, ki jo prodajajo. Najvec pogledov seveda pritegne novi Ipod touch, ki me je dokaj ocaral. Z ipodom sem se igral priblizno pol urce, na zacetku sem pri pisanju (tipkas po touchscreenu) popizdeval, a se dokaj hitro navadis, obvezno ga moras imeti v obeh rokah. Lepo se odziva ko ga obrnes za 90 stopinj in se obrne tudi slika. Najbolj me je navdusilo pregledovanje slik, ki je izjemno hitro. Vsekakor pa je fascinantno vecanje in manjsanje slike/spletne strani (z dvema prstoma raztegnes/skrcis). Razocaran sem nad novim Ipod nano-m, ki je grozno majhen – prejsnji se mi je zdel boljsi. Primerjal sem tudi cene z italijanskimi, tukaj sta touch/nano cenejsa za 10/6 evrov.

Kasneje sem se odpravil v sportni park, kjer sem kupil vstopnico za jutrisnjo tekmo Manchester city – Norwich city (popoldne se vse “kulturne ustanove” zaprejo, pa ni kaj delat) ter obiskal official store of Manchester City. Tako kot pri Unitedu imajo tudi tukaj moznost tiskanja na majice/drese.

Ob 20.30 pa sem si sel v Odeon pogledat film Transformers. Film smo gledali v dvorani IMAX (to so trenutno najsodobnejse kinodvorane). Pred filmom ti host, po domace: fajn baba, opise dvorano in vse lastnosti. Zaslon/platno je res OGROMNO, skoraj kvadratne oblike – “Forty-five hundred times larger than an average TV screen, IMAX giant flat screens soar up to eight stories high and have a slight curvature that extends beyond the field of geometric recognition.”. Ucinki so res specijalni, se posebej zvocniki, ki so postavljeni dobesedno okrog in okrog dvorane in pricara res super vzdusje. Zgodba filma ze nestetokrat videna – Za vse je kriva ena rec, ki jo hecejo eni unicit, drugi ne, pol se tepejo in seveda boljsi zmagajo, brez ljubezenske zgodbe pa tudi ne gre ane? Pohvalil bi pa animacijo transformerjev in humor, na trenutke je bilo celo zabavno.

To je to za danes, upajmo na lepo vreme.

Cheers!

PS: Pa se en vic, ki ga je povedal en Kitajec: “Kaj je zaspan japonec? Kitajec!”

Day 4: Praznik v Manchestru in tekma

Ko sem pred tremi dnevi prisel v Manchester, ni bilo ne duha ne sluha, o kaksnih velikih nogometnih klubih, ki prebivajo tukaj. Danes pa je v Manchestru dobesedno praznik. Na nekaterih kioskih sem opazil celo napis ala ”Sorry, I am at Old Trafford. Man United forever!” Mladina se je z avtomobili vozila po mestu in skozi okno so visele zastave kluba. Takoj zjutraj sem se dobil s tipom, ki mi je prodal/posodil vstopnico (sezonska vstopnica njegove zene :)

Na Old Trafford sem se odpravil ze ob 12h, v mestu ni bilo kaj poceti, ker je v nedeljah vecinoma vse zaprto. Pred stadionom se je trlo navijacev, ze stiri ure pred tekmo. Okoli stadiona so bile same stojnice z navijaskimi pripomocki (v Angliji so to lahko le oblacila, zastave, sali… Trombe, bakle, piscalke so prepovedane.) Pred stadionom je bil postavljen manjsi sotor znamke Nike, v katerem si lahko z najnovejsim modelom kopack, streljal prosti strel ( mimo “zivega zida”(karton :) zadeti v luknjo). Kdor je v treh poskusih vsaj enkrat zadel, je dobil lepo Nike majico. Jaz nisem streljal, ker me je bilo prevec sram, saj bi imel prvic v zivljenju obute kopacke)

V stadion so zaceli spuscati uro pred zacetkom tekme, sedez sem imel na srednjem balkonu severne tribune (north stand). Pogled je bil super, slike pokazem ko pridem domov. Vzdusje je bilo megalomansko, se posebej med polcasom, ko so dmaci vodili 1-0. Najpogostejsi vzklik navijacev je bil “Maurinho o-o, Mourihno o-o, (naprej je se besedilo, od katerega sem razumel samo “fucking idiot”). So pa navijaci dokaj miroljubni, jaz sem si osebno predstavljal gruce huliganov, ki pretepejo vsakega navijaca druge ekipe, ce pride mimo :) Koncni rezultat tekme je bil “Man Utd 2-0 Chelsea”.

Po tekmi se je 70.000 glava mnozica napotila proti metro postaji Old Trafford, kjer sem na metro cakal v guzvi celo uro. Ce je kdo gledal po televiziji tekmo, je videl da je dezevalo, zgledalo je kot da dezuje mocno, a to je sploh ni dez, to je kot bi bilo videti kako pada rosa. Po celi uri nisem bil niti malo moker.

Danes bo treba prej v posteljo, saj sem dokaj neprespan. Jutri pa grem v muzej zgodovine clovestva!

Cheers!