Day 7 & 8: Imperial war museum & f**king train

Day 7: Imperial War Museum

Ta post pišem že iz Slovenije, včeraj sem šel zgodaj spat, zato nisem nič napisal. Obiskal sem vojni muzej, ki se nahaja v Old Traffordu (ne stadionu, ampak delu Manchestra). Navzven je sama stavba zelo moderno zgrajena in razgibana. Tudi notranjost ni kot v običajnih muzejih, ampak je vse skupaj en ogromna dvorana, z raznimi objekti razdeljena na pet delov, po časovnem traku.

- First world war (1914 – 1918)
- Between the wars (1919 – 1939)
- The second world war (1939 – 1945)
- Cold war (1946 – 1990)
- Into a new century (1990 to present)

Po sredini dvorane so razstavljeni razni vojni eksponati vecji velikosti (tank, letalo, avto, strojnica, bomba. V dvorani je šest tako imenovanih silosov, v katerih so podrobneje predstavljene nekatere vojne teme (Experience of War / Women & War / Impressions of War / Empire, Commonwealth & War / Science, Technology & War / Legacy of War. Vsako uro se dvorana zatemni in se na stenah začne “Big picture show” – projecirani filmi/slike s komentarji, efekti, intervjuji…

Po ogledu muzeja se lahko z dvigalom dvigneš na vrh stavbe, kjer je lep razgled na celoten Manchester.

Po ogledu muzeja sem se odpravil nazaj v hostel, kjer sem napravil prtljago v stanje pripravljenosti, če bi slučajno moral v London oditi že ob 8.45 pm. Depart sem prestavil na 5.20 am, kar se je izkazalo za ogromno napako (več kasneje). Zato sem se raje spravil na pivo v Sport bar, kjer so predvajali tekmo Hull city: Chelsea (0:4). Po tekmi sem naredil še en điro po nočnem Manchestru in naredil nekaj fotk. Ob enajstih sem bil že v postelji, ker me je drugi dan čakalo zgodnje bujenje.

Day 8: F**cking train (last day):

Vstal sem ob 4.00 am in se počasi odpravil na vlak, ki je štartal ob 5.20. V vagonu C (Coach C) so bili poleg mene še štirje mladinci. Na naslednji postaji (Stockport) sta vstopili še dve gospe, nakar je v vagon vstopil (ne morem se spomnit kako se mu reče) mož ki pobira/čekira vstopnice. Mladci so imeli vsi napačne vozovnice in jih je zato spodil s sedežev in jim rekel da morajo na naslednji postaji izstopiti. Do zdaj nisem sploh pomislil, da nebi imel prave vstopnice, saj sem že v Londonu kupil vozovnico, na kateri je pisalo da je povratna ter da je veljavna na vseh vlakih na relaciji Manchester – London, razen na nekih kao posebnih. A nikjer ni pisalo kaj je ta posebni vlak in glej ga zlomka, tisti na katerem sem sedel, je bil taposeben. “Ticketman”mi je najprej rekel, da bom moral na naslednji postaji izstopiti (če bi izstopil, ne bi bilo šanse, da pridem pravočasno na letalo). Vendar meni ni bilo jasno kje lahko vidim kateri vlak je taposeben in kateri ni taposeben, zato sem ga z mojo polomljeno angleščino prepričeval, da nikjer nič ne piše in da moram nujno v London na letalo. Tip se ni dal in je samo z nasmeškom odgovarjal, da bom mogel izstopiti, razen če plačam. Seveda nisem imel druge izbire kot da plačam in mu, brez da bi vprašal za ceno, pomolil pod nos plačilno kartico. Po postopku sem dobil račun na katerem je pisalo 100,00£… 100£ ?????? KAAAAAJ????? Komaj kasneje sem ugotovil da sem v bistvu plačal globo, ker nisem imel veljavne vozovnice in ne pot od Manchestra do Londona. Ampak 100£! Preračunano v tolarje je to 34.000 SIT! Na, pa sem imel pokvarjen izlet domov. Ostali del poti je šel brez problemov, iz sončnega Londona sem na oblačne Ronche priletel ob 3.05 pm (po slovenskem času).

POVZETEK TEDNA:

Imel sem se super, res enkratno, spoznal sem kar nekaj novih ljudi, videl zanimive muzeje, v živo gledal največji nogometni derbi v Angliji in plačal prekleto kazen. Ne bom rekel, da drugo leto grem nazaj, vendar v Manchestru zadnjič vsekakor nisem bil.

CHEERS!